Že kot otrok sem bila ”preobčutljiva”.
Čutila sem vse in vsakogar, do nekaterih ljudi nisem želela in v nekaterih hišah sem se počutila slabo. Čutila sem ljudi, čutila sem živali.
To, da tako močno čutiš in reagiraš na vse, je vmes med vsem življenjem, tudi izjemno naporno.
In se učiš živeti.

Vmes potlačiš vse in s časoma spoznaš kako to vpliva na tvoje telo in življenje.
Pa potem spet raziskuješ svoje lastne moči in vidiš kam te pripelje.
In ponoviš postopek.

Spomnim se svojih občutkov, ko sem se počutila kot da ne spadam v ta svet.  Takrat so mi bile živali v neke vrste podporo. Z njimi je bilo vse tako zelo lažje. Pravzaprav je še vedno.
Pri šestih letih sem se po smrti atija srečala s posmrtnim življenjem.
Zame je bilo normalno, da ga vidim, slišim, čutim in se z njim pogovarjam.
Bil je z mano in je še danes.

Vmes so prišli še drugi pokojniki in skozi leta, se je zaradi mojega ”(ne)dela” na sebi in sprejemanja in ne sprejemanja sebe, spreminjalo tudi to, kako in na kakšen način komunicirajo z menoj.

Jaz kot jaz, pogosto nimam odgovorov na vsa svoja vprašanja (kar se učim sprejeti), jih pa imajo pokojniki. Oni imajo zdaj drugačen pogled na svoje življenje, izbire in dejanja, s čimer nam lahko včasih res pomagajo. Seveda je še vedno potem vse odvisno od nas.
Povem kar vidim, slišim, čutim in to potem ubesedim, da je bolj razumljivo tudi drugim.
Je kot sestavljanka, ki se skozi male delčke sestavlja v širšo sliko, da lahko razumemo pomen.
Včasih pride to razumevanje šele čez čas, ko se določene stvari odvijejo in smo mi pripravljeni sprejeti.